Šaljive zgodbe o Lemberžanih

Človeški naravi je lastno, da se – bodi prav ali ne – posmehuje bližnjemu. Satira je zato stara kakor človeški rod. Znana je vsem narodom in v vseh časih.
Zabavljice o Lemberžanih je pri nas prvič omenil v tisku josip Pajek pred 70 leti. Kot primer je v okrajšani obliki podal šalo o biku, ki ga vlečejo v zvonik. To je bila prva tiskana lemberška zabavljica.


Kako so Lemberžani bika v zvonik vlekli

Nekega dne so Lemberžani opazili, da jim trava raste v žlebu pod zvonikovo streho. To jim nikakor ni bilo všeč. Ali kako priti do trave in kako jo spraviti v kraj? Pokositi, se ne da, pustiti je pa tudi ne kaže.
Najpametnejša med njimi se domisli, da bi jo bilo najbolje popasti. Tako bi bila vsaj nekemu v prid. ali kdo naj jo popase?
Odločili so se za občinskega bika. Temu so vsi brez ugovarjanja privoščili slastno pašo.
Najprej so trden tram porinili skozi cerkveno streho, na koncu trama pritrdili škripec in skozenj spustili močno vrv. Na koncu vrvi so naredili zanko, zanko pa nataknili biku za vrat. Krepke pesti so zgrabile za drugi konec vrvi in ga začele vleči.
Bik je bil težak, kaj ne bo, saj je bil krepke pasme in dobre reje. Počasi, počasi, z glasnimi vzkliki so vlekli Lemberžani težko žival kvišku.
Bik je v hudi bolečini kmalu začel rjuti in debelo gledati, ker mu je začela sapa pohajati. »Glejte ga, glejte, kako se veseli mastne paše!« so vpili Lemberžani.
Ko so privlekli bika do škripca, ga je vrv že toliko davila, da je pomolil jezik iz gobca. Zdaj šele so zagnali Lemberžani vesel krik!
»Jo že voha, travo! Glejte, že jezik steza po njej! Bik je bil tik ob žlebu. Samo šavsnil bi. Toda ni se več ganil.
Lemberžani so mu začeli prijazno prigovarjati. Zaman. Trmasto je iztegnil noge in se dokončno umiril.
Tedaj je eden izmed Lemberžanov zlezel v line, da bi bika od blizu pogledal. Dregal ga je in dregal, nazadnje se mu je pa zazdelo, da je bik poginil.
Lemberžani so bika počasi spustili spet na tla. Priznati so si morali, da so ga zadavili. Odtistihmal so pustili travo v žlebu, da je rasla, kakor jo je bila volja.


Kako so Lemberžani kašnato klobaso ustrelili

Šel je mesar s fureža. Ker se je pijan nekaj opletal po cesti, je izgubil pred Lembergom krvavo klobaso, na obeh krajeh zašpaljeno, iz cekra.
Klobasa je obležala sredi ceste, mimo nje pa je prišel Lemberžan. Ko je zagledal neznano zver, se je grozno ustrašil, tako da skoraj mimo nje ni upal. Naredil je nazadnje le velik ovinek in prišel srečno mimo nje, nato pa jo je divje ucvrl v Lemberg. Tu je ročno spravil vse tržane na noge.
»Jej, jej, ljudje božji, velika nesreča se nam bliža!« je vpil in dirjal po trgu. »Strašna zverina gre proti Lembergu, zverina, ki ima spredaj in zadaj roge!«
Junaški Lemberžani se začnejo zbirati oboroženi z vilami, sekirami, puškami in drugim orožjem neustrašeno krenejo proti zverini, da o pravem času odvrnejo nesrečo od sebe in od trga.
Kmalu jo zagledajo sredi ceste in se ustavijo pred njo. Nič se ne gane, samo grozeče moli roge naprej in nazaj.
Neustrašni župan tedaj zakriči: »Možje, če niste babe, dobro pomerite in ustrelite pošast!«
Zdaj stopijo tisti naprej, ki imajo puške. Nastavijo, pomerijo – in začne se pokanje kakor na vojski.
Lemberžanom na čast bodi povedano, da je marsikatera krogla zadela. Tako je začela na vseh krajih kaša lesti iz klobase.
»Glej ga, hudimarja,« zakličejo v en glas, »kakšna sreča, da smo pošast ugonobili, prej ko je povrgla. Glejte si samo, koliko je jajčec v njej! Ko bi se bili vsi ti mladiči izlegli, bi bili lahko ves lemberški trg pokončali!«


Kako so Lemberžani volili svojega župana

Dolga leta so se Lemberžani prepirali, kdo izmed njih naj bi bil za župana. Niso se in se niso mogli zmeniti, kateri med njimi ima največ soli v glavi. Nazadnje so rekli: "Izberimo si tistega, ki je najbolj pripraven!" Mislili so namreč, da je tisti, ki je najbolj pripraven, tudi najbolj pameten. Kako ga najti? Tudi to so si izmislili. Skuhali so prav trdih žgancev, postavili vse, ki so se potegovali za župansko čast, v vrsto in začela se je preizkušnja. Vsi so morali odpreti usta na stežaj in eden je začel metati žgance vanje. Vsak si je moral prizadevati, da bi ujel v odprta usta kar se da dosti žgancev in nobenega ni smel zgrešiti. če mu je en sam ušel, je moral iz vrste. Dosti jih je bilo, ki so morali odnehati že po prvih žgancih. Eden pa je ujel vse po vrsti. Ta je bil najpripravnejši in zato tudi najpametnejši. Ta si je pridobil župansko čast. Saj je za župana pomembno, da ima široka usta.