Izberi točko za podrobnejši opis

Prvič zasledimo omembo cerkve leta 1236, nato 1348 in 1495. Tedaj in vse do leta 1612 je bila podružnica pražupnije na Ponikvi, tega leta pa je postala cerkev župnijska. V svoji prvotni obliki je bila še romanska stavba s tako imenovanim vzhodnim zvonikom, novo podobo pa ji je dal barok v prvi polovici 18. stoletja, ko so jo povišali in s prezidavami povečali. Cerkev je bila, kot prikazuje freska v prezbiteriju sv. Roka, nekdaj obdana z obzidjem, ki so ga podrli šele ob zadnji večji prezidavi v letih 1878/79. Takrat so k cerkvi prizidali še dve visoki obzidni kapeli, sv. Križa in sv. Mihaela, ki ji dajeta značilno podobo križa. Župnijska cerkev je zanimiva tudi po svoji opremi. Čeprav se je veliki oltar iz prve polovice 18. stoletja, delo znamenitega slovenskega kiparja Janeza Gregorja Božiča, moral umakniti novemu, psevdoromanskemu, je kot spomin nanj ostal kip klečeče Marije na oblakih v niši nad sedanjim oltarjem. Posebnost v cerkvi je tudi kamniti kip sv. Mihaela, krilatega vojščaka s figurama Rafaela in Gabriela. V cerkveno ostenje sta na zunanji strani vzidani dve nagrobni plošči, spomin na dva moža, ki imata največ zaslug za nastanek tega, kar danes imenujemo šmarski spomeniki.

Čeprav se božjepotni kompleks v Šmarju pripisuje predvsem dr. Mateju Vrečerju, ne gre prezreti, da je postavitev kapelic med drugim temeljila tudi na že postavljeni, danes trinajsti kapeli, kalvariji, ki jo je leta 1735 dal zgraditi tedanji šmarski župnik Janez Jurešič. V času Jurešičevega župnikovanja v Šmarju sta tako župnijska cerkev kot podružnica sv. Roka dobili velik del svoje bogate opreme, kljub velikim zaslugam pa je njegovo življenje ovito v skrivnost. Viri poročajo le, da je v Šmarju pri Jelšah župnikoval med letoma 1700 in 1737, pri njem pa sta kaplanovala oba njegova brata, Blaž 13 let in Jurij 16 let, ki sta se na starost v Šmarje vrnila in tu tudi umrla. O drugem zaslužnem šmarskem župniku, dr. Mateju Vrečerju, je znano nekaj več. Rodil se je leta 1702 v Prežinu blizu Teharja pri Celju, se izobraževal na ruški gimnaziji, zatem pa obiskoval jezuitsko univerzo v Gradcu. Postal je doktor svobodnih umetnosti in modroslovja. Bil je tudi pravi mojster v matematičnih znanostih, menda takrat eden najboljših na Štajerskem, in odličen urar. Z urarstvom se je ukvarjal tudi v času svojega župnikovanja v Šmarju, ure iz njegovega "laboratorija" pa so potovale v najrazličnejše kraje, ena celo v graški astronomski observatorij.