Čukova kapela

Legenda pripoveduje, da so Čuki iz Rakovca postavili kapelo na tistem mestu zato, ker je takrat bil tam njihov travnik, čez potok pa je bil prehod na drugo stran proti Zakotam in Grobelcam. Mostu ni bilo nikoli. Tam so Čuki ob potoku trebili in sekali jelševino, ki se je preveč razrasla. Stari Čuk je hotel izkopati jelšev štor, ki mu je delal napoto. Kar globoko pod korenine je že izkopal, ko je naletel na nekaj nenavadnega. Bil je glinenast lonec, precej velik in cel, kar je bilo zelo čudno, saj so ljudje v potok metali črepinje, ne pa celih loncev. Pa so ga lepo počasi izkopali in ven dvignili. Pa se jim je zdelo, da je poln peska in blata. Pod blatom se je nekaj zasvetilo. Potem so vse umili in v rokah so imeli zaklad, poln lonec zlatih in srebrnih kovancev. Nato so lonec hitro zavili v seno, ga dali v koš in odpeljali domov. Ves večer so molili roženkranc in se zakleli na mater božjo, da noben član družine ne sme nikomur črhniti niti besede, ker se mu bodo takoj usta posušila in bo vse življenje mutast.
Več let se Čuk ni upal dotakniti zaklada. Potem pa je le zbral toliko poguma, da je nekaj kovancev porabil za postavitev kapele v zahvalo devici Mariji za čudežno darilo. Ko je bila kapela gotova, so Čuki svojo bajtarijo v Rakovcu prodali in kupili pravo kmetijo v mnogo bolj toplem in rodnem kraju, v Dolu pri Šmarju. Bilo je zelo nenavadno, da so bajtarji iz ubogega Rakovca na Robu Ločnice imeli toliko denarja, da so lahko kupili velik grunt. O tem se je takrat veliko govorilo. Ljudje vedo povedati, da potomci teh Čukov še živijo.