Tloris Jelšingrada	Jelšingrad danes

Jelšingrad so po prezidavi v orientalskem slogu konec 19. in v začetku 20. stoletja šteli med najlepše grajske stavbe na Štajerskem, okrog katere je bilo zasajeno večinoma eksotično rastje.

Skok v zgodovino

Po starejših virih naj bi bil dvorec postavljen v visokem srednjem veku, vendar je Jelše najti v literaturi šele leta 1424 kot Erlach. Na slovensko obliko imena Jelsche - Jelše naletimo konec 15. stoletja, leta 1635 pa so ga že napadli in oropali uporniški kmetje. Enaintrideset let za tem ga je skupaj s tremi kmetijami dobil v zajem baron Žiga Gaisruck, ga prezidal v dvorec in obenem precej povečal posest. Tako so sredi 18. stoletja k Jelšam sodili uradi Korpule, Kostrivnica in Vojnik z okrog 160 podložnimi domačijami. Do leta 1870 je bil v stavbi tudi sedež deželnega sodišča.

Pročelje dvorca pred drugo svetovno vojno FOTO : S. Ciglenečki	C. Reichert, Dvorec Jelše, Kolorirana litografija, 1863/64

Deželnoknežji fevd je bil Gaisruckov do leta 1799, nato pa so si sledili razni lastniki: Anton Nagy, leta 1837 Rajmund Novak, leta 1845 Rudolf in Terezija Gödel, leta 1884 je lastnik bil Gödel - Lannoy, tri leta kasneje pa je dvorec prešel v last pl. Artens. Pred II. svetovno vojno je bila lastnica gradu družba Jelšingrad, ki se je ukvarjala z lesno trgovino, med nemško okupacijo so v njem namestili t. i. Arbeitsdienst (obvezno mladinsko delo pred vpoklicem v vojsko) in menda že tedaj odpeljali del stilnega pohištva. Po končani vojni je bil v njem prevzgojni dom za problematično starejšo populacijo, nato pa je bil dvorec preurejen v dom upokojencev. Ti in drugi stanovalci so grad zapustili po kozjanskem potresu l. 1974.

Lepo je bilo zunaj in bogato znotraj

Današnja stavba ima tlorisno obliko črke L s prizidanim stolpičem ob osrednjem traktu, hkrati pa je na tem mestu razgibana s stolpiči, pomoli in balkoni. Poleg pritličja obsega še nadstropje in vrhnje polnadstropje, podkletena je le v severnem delu osrednjega trakta. Najtemeljitejšo preobrazbo je stavba doživela v začetku 18. stoletja, ko so jo preuredili v baročni dvorec. Ob prizidavah je bil posodobljen še osrednji trakt in v njegovem nadstropju urejena reprezentančna avla. Dvorec so obdali s parkom, na robu dvorišča pa postavili alegorične figure štirih letnih časov.

Freska s prizorom bitke na stropu svečane dvorane FOTO : V. Benedik	Rozeta na stropu mavrske sobe v pritličju dvorca FOTO : V. Benedik	Grajski park Jelšingrad

Jelše so bile po zapisih izjemno razkošno opremljene. Ko je konec dvajsetih let 20. stoletja dvorec obiskal priznan slovenski umetnostni zgodovinar Franc Stele, je popisal tudi večino notranjega inventarja, vse pa v marsičem smiselno dopolnjuje fotografska dokumentacija šmarskega fotografa Slavka Ciglenečkega. Stele je v svojem zapisu opozoril na orožarno z zbirko orientalskega orožja, živalske mumije in druge egiptovske starine ter na figuralne rezbarije primitivnih plemen. Med slikami je opozoril tudi na trinajst baročnih portretov nekdanjih lastnikov gradu iz rodovine Gaisruck, žanrsko sliko iz 17. stoletja in krajini E. Böhma iz druge polovice 19. stoletja. Kljub strokovnosti pa je prezrl stilno pohištvo, stare kristalne lestence, različno plastiko in tudi nekaj slik.

Galerija grofov gaisruckov v svečani avli pred drugo svetovno vojno FOTO : S. Ciglenečki	Biblioteka v sobi s kastiranim stropom pred drugo svetovno vojno FOTO : S. Ciglenečki

Ob povojnih prezidavah je bila zgodovinska notranjščina močno prizadeta, staro opremo, kolikor je je uspelo previhrati vojno vihro, so raznesli v vse smeri. Po vojni pa ni ostala opustošena le grajska stavba, temveč tudi park, ki so ga najprej delno razparcelizirali, nato deloma pozidali, kar je ostalo pa zanemarili in prepustili nenadzorovanemu zaraščanju.

Nekaj fotografij šmarskega fotografa Slavka Ciglenečkega:

Fotograf : Slavko Ciglenečki	Mavrska soba v pritličju dvorca pred drugo svetovno vojno FOTO : S. Ciglenečki	Mavrska soba v nadstropju pred drugo svetovno vojno FOTO : S. Ciglenečki
Kamin s štukaturnim okrasjem v svečani dvorani FOTO : S. Ciglenečki	Uničeni mitološki prizor na oboku salona FOTO : S. Ciglenečki	Notrajnščina gradu orientalski slog pred drugo svetovno vojno FOTO : S. Ciglenečki
Armarij s starinskim orientalskim orožjem FOTO : S. Ciglenečki	Soba s pisalno mizico pred drugo svetovno vojno FOTO : S. Ciglenečki	Vogal z rokokojsko pečjo in fresko na stropu v grajskem salonu pred drugo svetovno vojno FOTO : S. Ciglenečki

Grad Žusem leži na kopastem pomolu pod naseljem Dobrina pri Žusmu. Grad stopi v zgodovino z letom 1203, ko se kot priča krškega škofa Walterja v neki daritveni listini omenja žusemski vitez, krški ministerial Poppo de Suzzenheim. V svoji zgodovini je grad menjal veliko lastnikov: grofe Celjske, pl. Altenhaus, Moscon, Reising itd. Zadnji lastnik je bil L. Fiegelmuller, ki ga je kupil leta 1864. Leta 1871 je grad prepustil uničenju, da mu zanj ne bi bilo treba plačati davka.

Kot večina naših gradov, ki so se ohranili v novi vek, je tudi grad Žusem v podobi, kakršno je imel ob koncu 19. stoletja, rezultat številnih prezidav in dozidav. Ob močno razčlenjeno grajsko jedro, ki je že skoraj povsem sesuto, se je na zahodni strani prislanjal trinadstropni, šesteroosni stanovanjski gosposki trakt, katerega prednja vogala sta bila okrepljena z mogočnima okroglima stolpoma. Pritličje, ki je bilo znotraj obokano in je rabilo za klet, je bilo utrjeno z renesančnimi strelnimi nišami s ključastimi, iz enega kosa kamna izklesanimi strelnicami. Trikotna čela nad okni v tretjem nadstropju so imela že povsem zrel poznorenesančen značaj (kamniti okenski profili so še ohranjeni. Na vzhodni strani gradu je bila grajska kapela, katere stolpič je viden na starih upodobitvah. Sodeč po Kupičevem opisu iz 1579, je bila njena arhitektura gotska. V eni izmed razvaljenih sten v grajskem jedru razločno izstopa pozneje obzidani vogal prvotnega romanskega gradu, ki ga opredeljujejo klesani ogelniki, ki uravnavajo precej pravilno zidavo. Po ohranjenih sledovih in starih upodobitvah sodeč se zdi, da je imel prvotni grad podobo mogočne utrjene stolpaste hiše. Do gradu je tekla obzidana pot, zavarovana z zunanjim in notranjim vhodnim stolpičem.

O zgodovini gradu je le malo znanega. Leži na strmem hribu nad istoimenskim naseljem, nad cerkvico sv. Pankracija. Že okoli leta 1144 (letnica je dvomljiva) je bil krški fevd svobodnih Žovneških, ki so 1341 po lemberškem gradu dobili svoj grofovski naslov. Po letu 1456, ko so Celjani izumrli, je grad postal deželnoknežji, gospoščino pa so tedaj upravljali z Zbelovega. Omenja se, da so grad, bržčas 1438, razvalili na cesarjevo povelje zaradi ogrskih vpadov. Podružnica sv. Pankracija, ki ima še romansko jedro, je bila najbrž grajska kapela.

V izobliki terena je še vidna starodavna grajska zasnova, kjer sta obe temeljni sestavini gradu ločeni s prečnim notranjim jarkom. Globok jarek z okopom je na severni in zahodni strani še skoraj povsem ohranjen, razločno pa so videti tudi sledovi nekdaj utrjenega predgradja. Vzhodno od gradišča je ločeno postavljena cerkvica sv. Pankracija.